DEPRESIJA
Dovolj imam vsega. Prižgal si bom še tole cigareto. Morda je zadnja, morda si bom še kdaj kakšno. Pa saj je vseeno… Vsega imam dovolj! Ne morem gledati skozi okno. Ne morem gledati teh ljudi, ki veselo hodijo okoli, se pozdravljajo, stiskajo roke, otroke, ki se igrajo v poletnem soncu,… Idioti! Vsi ste idioti! Ne, ne morem jih gledati! Raje se bom obrnil proti steni. Raje gledam tole prazno steno, vso razpokano in polno pajčevine. Ravno takšna je kot moja duša. Kaj ne stena? Tudi tebe nihče ne razume a ne? Ah ja,… Le zakaj sem se rodil, da moram sedaj živeti? Živeti med ljudmi, ki me prezirajo, med ljudmi, ki mi govorijo kaj naj počnem in kako naj živim! Ne, ne splača se, mi je dejal Gospod, ko sem govoril z njim. Naj ne storim tega, da ni vredno. Pa je vredno živeti tu, sedaj ob tem trenutku? Če pa ne znam živeti, kot drugi! Vredno je to storiti, jaz to vem, vredno je…
Simona
OMG…svetovno!
ANDRO
No, zdaj pa je super serijo dopolnila še fajn zgodba. Res dobro.
Simon
Noro!
Maruša Bertoncelj
Perfektno, Žiga!!! Krasna svetloba!
Mi pa sploh ne deluje depresivno tole – prej poetično-erotično 🙂
Plesalke/vrtavke so pa tudi čisto čarobne, huda ideja!!
Lp,
:m)
Žiga Gričnik
Hvala vsem za komentarje!
@maruša: Verjetno, ker gledaš skozi ženske oči :)))
Maruša Bertoncelj
ehehe ;D