Posnetek na youtube portalu že petič premaknem nekaj sek nazaj. Še enkrat preberem navodila v opisu in takrat se mi posveti. Skopirati moram skripto iz komentarja, prenesti v ta okenček, potem shraniti, iti v drugo okno in spremeniti povezavo … Klik, klik, klik, … c/p … klik, klik, klik, … V html vrstico brskalnika odtipkam stari naslov bloga in odpre se nova spletna stran …

Niti ne vem kje naj začnem. Pa ne zato, ker bi bil brez idej, temveč zaradi tega, ker niti ne vem, kje sem ostal. Konec letošnjega leta predstavlja mojo prelomnico v življenju, saj mineva 10 let, od kar sem se resneje začel spogledovati s fotografijo. Zaključek srednje šole je prinesel nove interese in v očetovo, takrat 30 let staro Praktico, sem začel vstavljati diapozitive. Spoznal sem, kaj je zaslonka, kaj čas in kaj ISO. Škljoc, škljoc, … Filmi so se polnili in že takrat sem opažal, da me bolj kot analogna, pritegne digitalna fotografija. Vse diapozitive sem namreč skeniral v fotostudiu, kar mi je predstavljajo dodaten strošek za moj študentski žep. Ravno v tistem času pa je prišel na trg finančno dostopnejši digitalni zrcalno refleksni aparat, to je Nikon D70s in svojega Nikon F80 sem kmalu zapakiral v škatlo. Prehod je predstavljal nekaj ovir, saj sta se formata razlikovala – iz FF sem prešel na DX, prav tako pa se razlikuje svetlobna občutljivost med filmom in senzorjem. Posnetki so torej postali “brezplačni” in cd-ji, nato dvd-ji in kasneje zunanji diski so se polnili s fotografijami.

Uvodoma sem zapisal, da začetek fotografiranja predstavlja prelomnico v mojem življenju. O fotografiji lahko govorim kot o ljubezni na prvi pogled. Kar nekaj zapisov na blogu sem že posvetil svojemu pogledu na fotografijo, v zadnjem sem celo zapisal, da sva s fotografijo kot stara zakonca. Da se ne bom ponavljal in smetil tega zapisa s starimi mislimi, si jih lahko preberete v prispevkih z naslovom Pokaži svoje fotografije in povem ti, kdo si, Začetek konca in Zavesljaji svobode.

Kot sem že omenil v zapisu Začetek konca, predvsem pa sem bistvo vsega povedal v zapisu Zavesljaji svobode, sem v zadnjih treh letih popolnoma spremenil svoje življenje, kar se odraža tudi na fotografskem področju. Če sem aparat za nekaj časa zamenjal za pohodne palice in tekaške copate, v zadnjem obdobju vse pogosteje vzamem fotoaparat s seboj na svoje avanture. Večkrat se vprašam, kakšna je torej razlika pred in po moji preobrazbi? Površno gledano bi lahko rekel: “Nobene”. Pa vendarle je. Tri leta fotografskega oddiha sem potreboval. Pa ne zaradi tega, ker bi se naveličal fotografije in fotografiranja, temveč zaradi tega, da sem se, predvsem psihično, spočil od nje. S tem počitkom pa sem prišel tudi do različnih spoznanj.

Fotografijo sicer doživljam kot izrazno sredstvo in fotoaparat kot izrazno orodje, pa vendar je bila ves čas pred preobrazbo prisotna črna senca. Bil sem obremenjen. Obremenjen s posnetki, iskanjem motivov, kvaliteto fotografij, … Pozabil sem, da moraš biti najprej dober človek, če želiš biti tudi dober fotograf. In preobrazba je v meni vzbudila ravno te občutke. Začel sem sprejemati okolico, se zavedati stvari objektov in subjektov okoli sebe, prav tako sem se lahko poistovetil z naravo in sem v naravi videl motive, katere sem pred časom odklanjal. Če sem prej do ljudi pristopil kot fotograf, sedaj pristopim kot človek. Razlika? Ogromna. Popolnoma nekaj drugega je, če znaš človeku prisluhniti, se z njim poistovetiti, pa naj bo to le z neverbalnim dejanjem, namesto da ga želiš izkoristiti za posnetek. Še nekaj sem opazil – motivi se mi sedaj ponujajo kar sami od sebe in ne rabim se več obremenjevati kaj in kako fotografirati …

V zadnjem obdobju pred preobrazbo sem bil izključno le image maker. Fotografiranje hipnih motivov me ni zanimalo, hotel sem biti kreator posnetka od začetka do konca. Tudi to je morebiti botrovalo k moji prenasičenosti. Sprememba je nastala tudi na tem področju – sedaj lahko rečem, da sem nekako pol pol – pol image taker in image maker. V skupini image taker ostajam zvest popotni fotografiji, s to razliko, da se sedaj na potovanje odpravim kot turist in popotnik in ne kot iskalec fotografskih motivov, spremenili pa so se tudi motivi v skupini image maker. Akti so postali nekoliko psihično manj globlji, v ospredje pa je prišla zame povsem nova zvrst fotografiranja …

Če komu sedaj posvečam resnično veliko pozornosti, je to hrana. Sestavljen jedilnik dan v naprej, s kombinacijo, ki mi nekako najbolj ustreza, je moj vsakdan. Vse več časa preživim v kuhinji in pripravljam različne jedi, ki bi naj spadali v skupino zdravih in uravnoteženih obrokov. Hitro, preprosto in zdravo je moje vodilo. Vem, da me bo sedaj večina deklarirala za komercialno pi…, vendar si drugega v svojem življenjskem ritmu ne morem privoščiti. Po pravici si niti ne želim. Uživam v pripravi hitrih obrokov, ki so okusni in hkrati še ustrezajo mojim telesnim potrebam. Moja preobrazba je postala vidna tudi navzven in vse več moji znancev me je začelo spraševati, kaj vse se znajde na mojem jedilniku. Svoje kulinarične stvaritve sem začel deliti v facebook albumu Zdravo in malo manj zdravo in prav vesel sem, če sem komu navdih za njegovo kosilo ali kateri drug obrok.

Obsedenost s hrano in objavljanje fotografij v omenjeni album (v katerem so sicer vse fotografije posnete z mobilnim telefonom), so bile povod, da sem začel združevati dve ljubezni, če želite tudi obsedenosti – fotografiranje in hrano. Rezultat – fotografiranje hrane. Priprava različno pripravljenih krožnikov, različne kombinacije sestavin in priprava fotogenično pripravljene hrane, mi trenutno predstavlja nove izzive. Bi se pa na tem mestu tudi rad zahvalil vsem trgovcem, ki nam ponujajo škropljeno in gensko spremenjeno hrano, saj mi privarčuje kar nekaj časa v photoshopu.

In sedaj sem zopet tu. Stari blog je zaprt in odprla se je nova spletna stran. Ob kreiranju spletne strani sem se tudi spraševal, ali naj (ponovno) pišem blog ali ne. Ob tem sem razmišljal tudi o vsebini bloga in postavi sem si vprašanje – kaj je zame blog? S postavitvijo svojega prvega bloga sem začel objavljati svoje tekoče fotografije in blog mi je predstavljal (fotografski) dnevnik. S časom pa nič ni bilo več dobro za objavo, postajal sem vse zahtevnejši glede objavljenih fotografij, saj je blog iz funkcije dnevnika prehajal v funkcijo galerije. Blog je bil edini vir, kjer je lahko gledalec videl moje fotografije in z mešanjem best of fotografij ter tekoče posnetih fotografij, blog ni bil več tisto, kar bi blog naj bil in posledično se je zmanjšalo število objav. Z novo spletno stranjo sem torej postavil jasno ločnico, saj je galerija serij in fotografij postavljena posebej, kjer si lahko gledalec ogleda moje (najboljše) fotografije, na blogu pa se lahko izživljam s svojim pisanjem in fotografiranjem delčkov svojega življenja.

Naj torej končam z iskanjem konca in začetka ter vas povabim na branje!