Že prva objava na to temo mi je bila všeč. Najbrž pa tudi ta svet počasi izginja. Pa saj ne vemo kaj je prav. Da tam na Kubi ostane tako kot je (in hodimo bogati zahodnjaki to gledat kot eksotiko) ali pa da tudi Kubanci doživijo napredek (in se najbrž približajo zahodnim idealom, ki pa ni nujno, da so pravi).
Fotke so pa prva liga. Sam imam s to vrsto portretov še problem, ker me skrbi reakcija fotografiranega.
David tudi meni se pojavlja podobno vprašanje. Kubanci v resnici živijo v veliki revščini in se prebijajo iz dneva v dan. Država pa si z visokimi obdavčitvami viša svoj proračun. Za intermeco lahko povem (takšen podatek sem dobil od pridelovalca tobaka, če je pa relevanten pa ne vem), da pridelovalci tobaka od dobička dajo 80% državi. Se pravi imajo le 20% zaslužka. Kje je tuki logika in pravica? Sedaj se res pojavlja vprašanje ali naj bo tako kot je in ostane raj za zahodnjake ali se naj kaj spremeni. Po mojem mnenju bo po koncu Raulovega vladanja zopet revolucija, v kakšnem obsegu in v katero smer pa bomo videli.
Kar se tiče fotografiranja pa se postaviš pred njega in slikaš, če se obrne stran ali pa nasprotuje ga pač ne fotografiraš. Za začetek pa lahko uporabiš tudi teleobjektiv in jih fotografiraš iz daljše razdalje
Žiga, čestitam! Tale sklop mi je še bolj všeč kot prvi. Super fotkice. In kot je že omenil Marko, zame tudi zmaga 3, pa 4 in zadnja! Vrhunsko. Krasno! David, ljudje tam daleč so popolnoma drugačni s perspektive, kako dojemao fotoaparat in fotografiranje – z reakcijo se ne ukvarjaj, hrabro pristopi zraven, potem pa kar bo bo 🙂 okej, malo sicer pomigneš ali pomežikneš prej, da vidiš, da te fotografirani ne bo glih lovil po ulici ali mahnil na “uč”, sicer pa – jaz se vedno držim načela, da če ne boš slikal zdaj, v tem trenutku, ko je kakšen motiv prisotem samo tedaj, potem nikoli ne boš – vprašanje, kdaj se boš ponovno vrnil v deželo, če sploh kdaj. in ti bo žal, zakaj nisi slikal, ko bi lahko. jaz imam izkušnje, da se fotografirani v tujih deželah full radi gledajo potem na lcd-ju od fotkiča in so reakcije vedno full pozitivne.
Zadnja mi je sploh dobra. Vidim, da bi mogla tudi jaz spet malo v tuje kraje skočit. Kuba je res zanimiva, po moje se je s strani fotografije res težko naveličaš.
@mankica: Tudi moje izkušnje so takšne, pa še ljudje so potem bolj sproščeni in se še raje zapletejo v pogovor, ko vidijo sebe na lcd-ju. Če so si pa še všeč na fotografiji, potem pa tak pride do pravega šutinga sredi ceste:) Sploh otroci še potem bolj ponorijo in skačejo pred objektiv
@empirik: bom še dodelal
@anka: Kuba je res zelo raznolika in zato tako zanimiva. Tam ne bo dolgčas ne pokrajinskemu, ne arhitekturnemu in ne portretnemu fotografu
Ta peta je carska! Totalno mi je všeč. Druga je tudi super. Po pravici povedano, pa ne vem, zakaj nekateri tako hvalijo zadnjo… Očitno imam precej drugačen okus od večine. Se mi zdi, da si v tistem fantu in tisti deklici ujel nekaj neobičajnega. Nekaj umetniškega. Ostalo je pa zame zgolj “National Geographic”…
@Polona: Sej veš kaj pravijo sto ljudi sto čudi! Meni osebno je najbolj všeč tretja, vendar še nism zadovoljen s postobdelavo. Z izrazom NG si verjetno mislila, na bolj reportažni stil fotografije. Ker drugače te fotografije še niti približno niso podobne fotkam iz NG. Da bom (če sploh kdaj bom) dosegel raven NG bo potrebno še veliko truda in poslikanih fotografij.
@hermit, gregor, elvis: Hvala fantje! Za fanta, ki leži spodaj je tudi meni žal. Če bi se vsaj malo glave vidlo, bi bilo popolnoma drugače.
Men je pa peta zanimiva. V Predoru sem zasledila par tvojih fotk,naslov, samo tukaj vidim da se bom “jedva” potolažila, ker še ne spuščam iz rok Canona AV1.Bom še pokukala, ni slabo.
Ma čist vsaka ima nekej, kar onemogoči primerjavo z drugimi za moje ojme!
Carske fotke, vse po vrsti!! Prav škoda, ker se modeli nikoli ne bodo mogli občudovat na njih, res. Žiga, maš resnično zavidljiv filing kar se tiče kombinacije vsebina+tehnika+tajming!
ja, to sem mislila – reportažno… drugače pa ne vem zakaj praviš, da ne boš dosegel ravni NG. Oni imajo nek svoj stil, ne bi pa rekla, da so njihove fotografije tako absolutno “d best”. Težko je tako nasplošno govoriti, ampak nek skupni imenovalec imajo pa vseeno – in to je nekakšna “polikanost” in “popolnost”. Ponavadi te frapirajo prvi trenutek, ko ti vse tiste barve skočijo v oči, čez čas se jih pa naveličaš. Zame je najvišji nivo fotografije tisti, kjer fotko sčasoma vedno bolj ljubiš in začneš čutiti, da živi zraven tebe. Pa ne v smislu, da živi tisti človek na fotki, kar se ponavadi vidi pri NG in podobnih, ampak da živi ta človek posebno življenje v točno tisti fotki… Uau, kako sem to pametno napisala, pa glihkar sem to doumela:) hehe
@Polona: Ok se strinjam, sam potem ne gre več za reportažno fotografijo kot takšno, ampak potem že lahko govorimo o umetniški fotografiji. Lahko, da se bo kdo javil in bo rekel, da to ni res in da sta umetnost in reportaža povezani (kar je v nekaterih primerih tudi res), vendar se umetnostna fotka od reportažne razlikuje ravno v tem ko si rekla, da je v njih nekaj več. Kar se pa NG tiče. Objava fotografij v tej reviji za marsikoga pomeni vrhunec za njegovo kariero. Čeprav tudi meni vse fotke v tej reviji niso top, pa so nekateri portreti res bomba. Imajo tisto kar sem prej omenil, da marsikatera fotka nima – reportažo+zgodbo
Tele fotografije kar sijejo od otroškega veselja, ki ga pri nas ni več zaslediti. Žalostno je, da moraš biti reven, da si vesel in hkrati brezskrben. Dejansko živijo 😉
Ja, res je tako. Ob obiskovanju krajev tam daleč, kjer imajo ljudje bore malo, se ti odpre popolnoma nov pogled na svet… ljudje nimajo nič, a so preprosto srečni. Nimajo niti vode, pa te vseeno povabijo na čaj in nekje “nafehtajo” vodo … Se mi je zgodilo v Indiji na avtobusni postaji, da sem nekemu malemu dala balon in kako srečen je bil! Radostno je še cel popoldan skakal okoli in se igral s tistim modrim balonom. In bil je samo en balon. Kako malo je treba, da zasijejo tiste očke… mogočnost oddaljenih kultur in preprosta nepredstavljivost za mnoge zahodnja(š)ke (otroke).
Mhm, jaz pa mislim, da si mi “zahodnjaško vzvišeno” to srečo samo predstavljamo. Res je, da jim “dogajajo” za nas povsem preproste stvari, kar je logično, ne bi pa trdila, da so lačni in revni bolj srečni od nas, halo?! Če mi ne znamo biti,ker imamo polno rit vsega, je to naš problem, dvomim pa, da je njim res tko fajn v pomanjkanju. V redkih trenutkih brezskrbnosti bolj sijejo zato,ker jim to toliko več pomeni.
Ne pravim, da so zato, ker živijo v pomanjkanju tudi bolj srečni, toda pač, tako kot si rekla, življenja, kot ga poznamo mi, ne poznajo in zato jim mali trenutki toliko več pomenijo. Na življenje gledajo z njihovega zornega kota – balon, če karikiram, jim pač predstavlja srečo. Daleč od tega, da uživajo, ker se prebijajo iz dneva v dan in ko ne vedo, če bodo preživeli, toda dojemanje srečnosti (za marsikoga) “nerazvitega sveta”, je v zahodnem svetu pač še vedno pogosto gledana z etnocentrističnega vidika in verjetno njihovega dojemanja sveta nikoli ne bomo povsem razumeli. Oni tako živijo in zato niso nič bolj manjvredni. Sicer pa, težko je opisati veselje otroka, ko se mu že lepo nasmehneš (pred kratkim sem se vrnila iz Afrike kot prostovoljka in zato sem to doživela), kaj šele, ko dobi barvice ali zvezek – ker pač živi težko življenje, mu take stvari pomenijo preprosto ogromno.
Bi se po eni strani strinjal z obema. Vendar tudi sam mislim, da je bistvo vsega tega veselja, ravno to, ker ne poznajo drugega življenja. Sprejmejo to kar imajo oz. česar nimajo in se v skladu s tem tudi vedejo. Na prvem mestu jim je še vedno družina in druga socialna razmerja, dostikrat pa za ostalo rečejo, če bo bo, če ne bo pač ne bo in se poskušajo nekako drugače znajti. Žalostno pa je, da smo ravno zahodnjaki tisti, ki spreminjamo njihove navade in jim vsiljujemo nekaj česar oni nimajo pa bi po našem mnenju morali imeti. Velikokrat na raznih potovanjih vidim kako jim z veseljem damo kakšen dolar, evro peso,… Saj ne rečem da mu ne bo prišel prav. Vendar se je že mogoče kdo vprašal, kaj s tem praktično naredimo? On si bo res lahko mogoče za tisti dolar kupil kakšen sendvič ali kaj podobnega, vendar ga s tem tudi spodbujamo k beračenju. Ko bo prišel naslednji avtobus poln turistov bo zopet prišel in nastavil roko. In to bo počel iz dneva v dan. Beračenje bo postal njegov poklic. Če si malo izračunaš koliko približno dobi na dan lahko ugotoviš, da na mesec prinese to kar lep znesek. Je res, da je vse odvisno od sezone turistov in še vsi ostali objektivni razlogi, pa da tudi od beračenja ne bo ubogatel, vendar kmalu lahko nanese na vsaj minimalno plačo, ki jo nekdo zasluži v tovarni, ko dela po več ur na dan in opravlja težko fizično delo (seveda govorim za njihove razmere). Tako, da je tudi o teh naših dejanjih treba malo razmisliti. Predvsem pa, če želiš občutiti pravo vzdušje v državi (ne glede v katero odpotuješ) se je najbolje asimilirat v njihovo okolje za tisti čas, ko si tam in jo sprejeti z vsemi slabimi in dobrimi lastnostmi.
Se absolutno strinjam z obema. Žiga – točno tako je: ko beraču damo, za kar prosi, njegovo podrejeno vlogo (suženjstvo, tako rekoč), na nek način samo še podkrepimo. Saj ne, da zdaj ni vredno nikoli nikomur nič stisniti v roko, ampak, sploh ko vidim koga na kolenih, se mi totalno upre, da bi to podprla. Grem mimo in si mislim: človek, vsaj vstani, zaboga! 😉
Hja, res je. Zato pa jaz raje komu dam vse kaj drugega kot denar, pa mu grem kupit banane, sendvič, bilo kaj… v Sloveniji recimo mi gre grozno na živce, ko ljudje (po možnosti kakšen študent) prosjačijo na cesti za evro, dva, tri… in potem mu rečeš, da naj gre s tabo, ker mu boš kupil kaj za jest, pa se “flegma” obrne in se niti ne zmeni za to, kar si mu ponudil… vse kaj drugega so naši “klošarčki”, ki so tako super prijazni, ti zaželijo lep dan in ne želijo nič slabega. Njim resda kdaj stisnem kakšen evrček, kupim Kralje ulice ali jim dam mandarine.
Sicer pa, Žiga, res je, mnogo posameznikov vidijo prav v tem, da beračijo, edini način, da preživijo. Turisti s(m)o jih naučili, da bojo od nas vedno dobili kaj in ne da se jim drugega početi, kot prosjačiti, ker je to najdonosnejši posel. To je velik problem, ker se bo še vedno našel kakšen ameriški ali nemški turist, ki bo razdajal “keš” vsepovprak. Kako zanimivo je, da ljudje v odročnih vasicah sploh ne vedo, kaj je denar ali pa ga ne dojemajo an tak način kot mi in ko jih fotkaš, ne prosijo niti za en kovanec, še več – še veseli so, da si jih slikal. Medtem ko pa so mali na indijskih ulicah ali celo Masaji v Keniji ugotovili, da je to posel, s katerim lahko zaslužiš lepe denarce. In prav to je to – nihče noče it delat, ker to prinese bore malo denarja – pa čeprav te lahko reši ulice. Zares malo ljudi pomisli na to.
marko
Za moje pojme zmaga tretja!
David
Že prva objava na to temo mi je bila všeč. Najbrž pa tudi ta svet počasi izginja.
Pa saj ne vemo kaj je prav. Da tam na Kubi ostane tako kot je (in hodimo bogati zahodnjaki to gledat kot eksotiko) ali pa da tudi Kubanci doživijo napredek (in se najbrž približajo zahodnim idealom, ki pa ni nujno, da so pravi).
Fotke so pa prva liga. Sam imam s to vrsto portretov še problem, ker me skrbi reakcija fotografiranega.
Žiga Gričnik
Hvala obema!
David tudi meni se pojavlja podobno vprašanje. Kubanci v resnici živijo v veliki revščini in se prebijajo iz dneva v dan. Država pa si z visokimi obdavčitvami viša svoj proračun. Za intermeco lahko povem (takšen podatek sem dobil od pridelovalca tobaka, če je pa relevanten pa ne vem), da pridelovalci tobaka od dobička dajo 80% državi. Se pravi imajo le 20% zaslužka. Kje je tuki logika in pravica?
Sedaj se res pojavlja vprašanje ali naj bo tako kot je in ostane raj za zahodnjake ali se naj kaj spremeni. Po mojem mnenju bo po koncu Raulovega vladanja zopet revolucija, v kakšnem obsegu in v katero smer pa bomo videli.
Kar se tiče fotografiranja pa se postaviš pred njega in slikaš, če se obrne stran ali pa nasprotuje ga pač ne fotografiraš. Za začetek pa lahko uporabiš tudi teleobjektiv in jih fotografiraš iz daljše razdalje
mankica
Žiga, čestitam! Tale sklop mi je še bolj všeč kot prvi. Super fotkice. In kot je že omenil Marko, zame tudi zmaga 3, pa 4 in zadnja! Vrhunsko. Krasno!
David, ljudje tam daleč so popolnoma drugačni s perspektive, kako dojemao fotoaparat in fotografiranje – z reakcijo se ne ukvarjaj, hrabro pristopi zraven, potem pa kar bo bo 🙂 okej, malo sicer pomigneš ali pomežikneš prej, da vidiš, da te fotografirani ne bo glih lovil po ulici ali mahnil na “uč”, sicer pa – jaz se vedno držim načela, da če ne boš slikal zdaj, v tem trenutku, ko je kakšen motiv prisotem samo tedaj, potem nikoli ne boš – vprašanje, kdaj se boš ponovno vrnil v deželo, če sploh kdaj. in ti bo žal, zakaj nisi slikal, ko bi lahko. jaz imam izkušnje, da se fotografirani v tujih deželah full radi gledajo potem na lcd-ju od fotkiča in so reakcije vedno full pozitivne.
empirik
zadnja je odlična. ostalim pa še posveti čas.
anka
Zadnja mi je sploh dobra. Vidim, da bi mogla tudi jaz spet malo v tuje kraje skočit. Kuba je res zanimiva, po moje se je s strani fotografije res težko naveličaš.
Žiga Gričnik
@mankica: Tudi moje izkušnje so takšne, pa še ljudje so potem bolj sproščeni in se še raje zapletejo v pogovor, ko vidijo sebe na lcd-ju. Če so si pa še všeč na fotografiji, potem pa tak pride do pravega šutinga sredi ceste:) Sploh otroci še potem bolj ponorijo in skačejo pred objektiv
@empirik: bom še dodelal
@anka: Kuba je res zelo raznolika in zato tako zanimiva. Tam ne bo dolgčas ne pokrajinskemu, ne arhitekturnemu in ne portretnemu fotografu
Cynical Child
Ta peta je carska! Totalno mi je všeč. Druga je tudi super. Po pravici povedano, pa ne vem, zakaj nekateri tako hvalijo zadnjo… Očitno imam precej drugačen okus od večine. Se mi zdi, da si v tistem fantu in tisti deklici ujel nekaj neobičajnega. Nekaj umetniškega. Ostalo je pa zame zgolj “National Geographic”…
Hermit
Meni je najbolj všeč tretja…
gregor žnidaršič
Vse so enkratne, čestitke.
gregor žnidaršič
Vse so enkratne, čestitke.
Elvis O.
Meni so res super, zajet je pravi duh življenja v teh krajih.
Pri zadnji mi je edino škoda, ker se ne vidi glave fanta ki “leži” na tleh.
Bravo za ta oris življenja.
Žiga Gričnik
@Polona: Sej veš kaj pravijo sto ljudi sto čudi! Meni osebno je najbolj všeč tretja, vendar še nism zadovoljen s postobdelavo. Z izrazom NG si verjetno mislila, na bolj reportažni stil fotografije. Ker drugače te fotografije še niti približno niso podobne fotkam iz NG. Da bom (če sploh kdaj bom) dosegel raven NG bo potrebno še veliko truda in poslikanih fotografij.
@hermit, gregor, elvis: Hvala fantje! Za fanta, ki leži spodaj je tudi meni žal. Če bi se vsaj malo glave vidlo, bi bilo popolnoma drugače.
bela
Men je pa peta zanimiva.
V Predoru sem zasledila par tvojih fotk,naslov, samo tukaj vidim da se bom “jedva” potolažila, ker še ne spuščam iz rok Canona AV1.Bom še pokukala, ni slabo.
Žiga Gričnik
@Bela: Lepo, da si se oglasila. Kaj potem fotke skeniraš ali jih obdeluješ le klasično v temnici? Ej sam kaj pa pomeni “jedva”? 🙂
Maruša
Ma čist vsaka ima nekej, kar onemogoči primerjavo z drugimi za moje ojme!
Carske fotke, vse po vrsti!! Prav škoda, ker se modeli nikoli ne bodo mogli občudovat na njih, res. Žiga, maš resnično zavidljiv filing kar se tiče kombinacije vsebina+tehnika+tajming!
:m)
Cynical Child
ja, to sem mislila – reportažno… drugače pa ne vem zakaj praviš, da ne boš dosegel ravni NG. Oni imajo nek svoj stil, ne bi pa rekla, da so njihove fotografije tako absolutno “d best”. Težko je tako nasplošno govoriti, ampak nek skupni imenovalec imajo pa vseeno – in to je nekakšna “polikanost” in “popolnost”. Ponavadi te frapirajo prvi trenutek, ko ti vse tiste barve skočijo v oči, čez čas se jih pa naveličaš. Zame je najvišji nivo fotografije tisti, kjer fotko sčasoma vedno bolj ljubiš in začneš čutiti, da živi zraven tebe. Pa ne v smislu, da živi tisti človek na fotki, kar se ponavadi vidi pri NG in podobnih, ampak da živi ta človek posebno življenje v točno tisti fotki… Uau, kako sem to pametno napisala, pa glihkar sem to doumela:) hehe
Žiga Gričnik
@Maruša: Hvala, se trudim! 🙂
@Polona: Ok se strinjam, sam potem ne gre več za reportažno fotografijo kot takšno, ampak potem že lahko govorimo o umetniški fotografiji. Lahko, da se bo kdo javil in bo rekel, da to ni res in da sta umetnost in reportaža povezani (kar je v nekaterih primerih tudi res), vendar se umetnostna fotka od reportažne razlikuje ravno v tem ko si rekla, da je v njih nekaj več.
Kar se pa NG tiče. Objava fotografij v tej reviji za marsikoga pomeni vrhunec za njegovo kariero. Čeprav tudi meni vse fotke v tej reviji niso top, pa so nekateri portreti res bomba. Imajo tisto kar sem prej omenil, da marsikatera fotka nima – reportažo+zgodbo
UrosG
Tele fotografije kar sijejo od otroškega veselja, ki ga pri nas ni več zaslediti. Žalostno je, da moraš biti reven, da si vesel in hkrati brezskrben. Dejansko živijo 😉
Žiga Gričnik
Uroš hvala! Ja na žalost je na tem planetu tako…
mankica
Ja, res je tako. Ob obiskovanju krajev tam daleč, kjer imajo ljudje bore malo, se ti odpre popolnoma nov pogled na svet… ljudje nimajo nič, a so preprosto srečni. Nimajo niti vode, pa te vseeno povabijo na čaj in nekje “nafehtajo” vodo …
Se mi je zgodilo v Indiji na avtobusni postaji, da sem nekemu malemu dala balon in kako srečen je bil! Radostno je še cel popoldan skakal okoli in se igral s tistim modrim balonom. In bil je samo en balon. Kako malo je treba, da zasijejo tiste očke… mogočnost oddaljenih kultur in preprosta nepredstavljivost za mnoge zahodnja(š)ke (otroke).
Maruša
Mhm, jaz pa mislim, da si mi “zahodnjaško vzvišeno” to srečo samo predstavljamo. Res je, da jim “dogajajo” za nas povsem preproste stvari, kar je logično, ne bi pa trdila, da so lačni in revni bolj srečni od nas, halo?! Če mi ne znamo biti,ker imamo polno rit vsega, je to naš problem, dvomim pa, da je njim res tko fajn v pomanjkanju. V redkih trenutkih brezskrbnosti bolj sijejo zato,ker jim to toliko več pomeni.
mankica
Ne pravim, da so zato, ker živijo v pomanjkanju tudi bolj srečni, toda pač, tako kot si rekla, življenja, kot ga poznamo mi, ne poznajo in zato jim mali trenutki toliko več pomenijo. Na življenje gledajo z njihovega zornega kota – balon, če karikiram, jim pač predstavlja srečo. Daleč od tega, da uživajo, ker se prebijajo iz dneva v dan in ko ne vedo, če bodo preživeli, toda dojemanje srečnosti (za marsikoga) “nerazvitega sveta”, je v zahodnem svetu pač še vedno pogosto gledana z etnocentrističnega vidika in verjetno njihovega dojemanja sveta nikoli ne bomo povsem razumeli. Oni tako živijo in zato niso nič bolj manjvredni.
Sicer pa, težko je opisati veselje otroka, ko se mu že lepo nasmehneš (pred kratkim sem se vrnila iz Afrike kot prostovoljka in zato sem to doživela), kaj šele, ko dobi barvice ali zvezek – ker pač živi težko življenje, mu take stvari pomenijo preprosto ogromno.
Žiga Gričnik
Bi se po eni strani strinjal z obema. Vendar tudi sam mislim, da je bistvo vsega tega veselja, ravno to, ker ne poznajo drugega življenja. Sprejmejo to kar imajo oz. česar nimajo in se v skladu s tem tudi vedejo. Na prvem mestu jim je še vedno družina in druga socialna razmerja, dostikrat pa za ostalo rečejo, če bo bo, če ne bo pač ne bo in se poskušajo nekako drugače znajti. Žalostno pa je, da smo ravno zahodnjaki tisti, ki spreminjamo njihove navade in jim vsiljujemo nekaj česar oni nimajo pa bi po našem mnenju morali imeti. Velikokrat na raznih potovanjih vidim kako jim z veseljem damo kakšen dolar, evro peso,… Saj ne rečem da mu ne bo prišel prav. Vendar se je že mogoče kdo vprašal, kaj s tem praktično naredimo? On si bo res lahko mogoče za tisti dolar kupil kakšen sendvič ali kaj podobnega, vendar ga s tem tudi spodbujamo k beračenju. Ko bo prišel naslednji avtobus poln turistov bo zopet prišel in nastavil roko. In to bo počel iz dneva v dan. Beračenje bo postal njegov poklic. Če si malo izračunaš koliko približno dobi na dan lahko ugotoviš, da na mesec prinese to kar lep znesek. Je res, da je vse odvisno od sezone turistov in še vsi ostali objektivni razlogi, pa da tudi od beračenja ne bo ubogatel, vendar kmalu lahko nanese na vsaj minimalno plačo, ki jo nekdo zasluži v tovarni, ko dela po več ur na dan in opravlja težko fizično delo (seveda govorim za njihove razmere). Tako, da je tudi o teh naših dejanjih treba malo razmisliti. Predvsem pa, če želiš občutiti pravo vzdušje v državi (ne glede v katero odpotuješ) se je najbolje asimilirat v njihovo okolje za tisti čas, ko si tam in jo sprejeti z vsemi slabimi in dobrimi lastnostmi.
Maruša
Se absolutno strinjam z obema. Žiga – točno tako je: ko beraču damo, za kar prosi, njegovo podrejeno vlogo (suženjstvo, tako rekoč), na nek način samo še podkrepimo. Saj ne, da zdaj ni vredno nikoli nikomur nič stisniti v roko, ampak, sploh ko vidim koga na kolenih, se mi totalno upre, da bi to podprla. Grem mimo in si mislim: človek, vsaj vstani, zaboga!
😉
bela
Da, fotke sama razvijam. Aha, še prevod,jedva pomeni komaj.
lp
mankica
Hja, res je. Zato pa jaz raje komu dam vse kaj drugega kot denar, pa mu grem kupit banane, sendvič, bilo kaj… v Sloveniji recimo mi gre grozno na živce, ko ljudje (po možnosti kakšen študent) prosjačijo na cesti za evro, dva, tri… in potem mu rečeš, da naj gre s tabo, ker mu boš kupil kaj za jest, pa se “flegma” obrne in se niti ne zmeni za to, kar si mu ponudil… vse kaj drugega so naši “klošarčki”, ki so tako super prijazni, ti zaželijo lep dan in ne želijo nič slabega. Njim resda kdaj stisnem kakšen evrček, kupim Kralje ulice ali jim dam mandarine.
Sicer pa, Žiga, res je, mnogo posameznikov vidijo prav v tem, da beračijo, edini način, da preživijo. Turisti s(m)o jih naučili, da bojo od nas vedno dobili kaj in ne da se jim drugega početi, kot prosjačiti, ker je to najdonosnejši posel. To je velik problem, ker se bo še vedno našel kakšen ameriški ali nemški turist, ki bo razdajal “keš” vsepovprak. Kako zanimivo je, da ljudje v odročnih vasicah sploh ne vedo, kaj je denar ali pa ga ne dojemajo an tak način kot mi in ko jih fotkaš, ne prosijo niti za en kovanec, še več – še veseli so, da si jih slikal. Medtem ko pa so mali na indijskih ulicah ali celo Masaji v Keniji ugotovili, da je to posel, s katerim lahko zaslužiš lepe denarce. In prav to je to – nihče noče it delat, ker to prinese bore malo denarja – pa čeprav te lahko reši ulice. Zares malo ljudi pomisli na to.