MOJEMU IDOLU V SLOVO
Solza mi spolzi po licu, ko pišem tele vrstice. Morda ni najbolj primerno, vendar čutim, da moram to storiti. Za tebe in tebi v spomin!
»Ata a me držiš?« so bile moje besede, ko si me na Britnih selih učil voziti kolo. Bil sem še zelo mlad. Mislim, da sem bil star tri leta. »Ja te, ti kr pel!« si mi dejal. Peljal sem se. Sam. Ti si me že zdavnaj izpustil. Nekaj mi je reklo, da se moram obrniti. In res sem se. Ti si bil kakšnih 20 m za mano in mi kazal naj se peljem naprej. Seveda sem izgubil samozavest in posledično ravnotežje ter padel po tleh. Tako nekako je izgledalo najino učenje vožnje s kolesom. Ampak bilo je uspešno. Tistega dne si me namreč naučil voziti se brez pomožnih koles in dirka se je lahko začela.
Dirjala pa nisva le po cesti. Od kar se spomnim, sva bila nekako povezana. Dneve sem preživljal pri vama in vsak dan sva kaj ušpičila. Spominjam se, kako sva popravljala motorje. No popravljal si jih bolj ti, jaz sem veselo »šraufal« in se bolj delal da ti pomagam, kot pa da sem kaj resnega popravil. Najbolj pa sem bil vesel, ko si končal z delom in sva morala iti preizkusiti ali delujejo. Neznansko sem užival, ko sem se usedel pred tabo, prijel za balanco, ti si »zakurblal« motor in že naju ni bilo več.
Verjetno se boš še spominjal tiste prigode pri zobozdravniku. Odpreti usta na zobozdravniškem stolu sem se bal kot hudič križa. Tja me je najprej peljala moja mama in nato še oče. Nobenemu ni uspelo. Celo zobozdravnica je obupala in rekla, naj me pripeljejo, ko bom pripravljen. Začudeno je pogledala, ko sem se naslednji dan pojavil pred njenimi vrati. Seveda si bil ti zraven. Skupaj sva odšla v sobo, odprl sem usta, ti si stal zraven, zdravnica pa mi je lahko vrtala in zaplombirala zob.
Leta so hitro tekla in moral sem v vrtec in kasneje v šolo. Skoraj ni bilo dneva, da nisi prišel pome in sva nato skupaj odšla domov. Večkrat, ko je deževalo in si vedel, da nimam dežnika, si me pričakal pred šolo in mi ga prinesel. Šolsko leto je kmalu minilo in začelo se je poletje. Takrat sva pripravila ribiške palice in enkrat ali dvakrat na teden odšla za Savinjo loviti ribe. Včasih sva kaj ulovila, včasih tudi ne, ampak bolj glavno je bilo to, da sva do pasu čakala v vodi ali bo kakšna prijela ali ne.
Leta so hitro minevala, po končani osnovni šoli sem odšel v srednjo v Celje in časa za druženje je bilo vse manj. Vsak dan sem vaju sicer prišel pozdravit, nato pa sem se odpravil za knjige. Vikendi pa so bili tisti, ko sem ti zopet lahko kaj pomagal v delavnici, ti pa si imel zopet pripravljeno kakšno neumnost s katero si mi vedno tako rad nagajal. Kosila sva travo po hribu, pretakala vino (no ko sem bil starejši seveda ni šlo, da ne bi tudi nazdravila), v jeseni obirala grozdje in prešala ter marsikaj bi se še našlo. V zadnjih letih, ko sem odšel študirat pa sva se videvala vse manj. Vikendi so bili tisti, ko sem prišel k vama in vedno sem doživel topel sprejem. V tistem času sem začel tudi fotografirati. Ravno fotografija, na kateri sta skupaj z mamo je bila moja prva sprejeta fotografija na natečaju (fotografija, kjer ata sedi za mizo, mama pa je v ozadju). Dobil sem še večje veselje do fotografije in skoraj vsak teden sem vaju želel slikat. Vem, da ti je šlo to na živce in ne bom pozabil dneva, ko sem te zmotil sredi dela in te prosi, če prideš malo v delavnico, kjer bi posnela tvoj portret v ogledu. Nejevolno si odložil delo, zraven pa mrmral: »Pa ko morm jz zdej tmle hodit, če mam pa tule del!« Vendar si vseeno prišel. Veselje do poziranja pa si dobil tisti dan, ko sem ti sporočil, da je bila tvoja slika sprejeta na Portugalskem (ata v delavnici s plaščem in kapo). Dobil si solzne oči. Tisto sliko sem ti tudi razvil in ti jo prinesel na paspartuju. Uokviril si jo in dal na steno. Oba z mamo sta od takrat naprej rada pozirala, število vajinih slik na steni pa se je večalo. Opus se je širil in tako sem imel za vajino 55. obletnico poroke dovolj slik, da sem vama lahko posvetil razstavo. V očeh vama je sijala sreča, ko sta gledala vajine fotografije na steni.
Včeraj pa je prišel tisti dan, katerega sem se najbolj bal. Nikoli si nisem upal predstavljal kako bo izgledal. Tudi sedaj, ko si bil bolan in v zadnjem tednu praktično priklenjen na posteljo, sem upal, da si boš opomogel. Vendar…
Na koncu bi ti rad sporočil le nekaj. Nikoli ti nisem izrekel teh besed, morda zato, ker nisva bila takšna človeka in o čustvih nisva želela govoriti na glas. Imel sem te rad in vem, da si tudi ti imel mene! V tebi sem videl idola že od mladih nog naprej in vedno sem želel biti takšen kot si bil ti. Velik, močan in delaven.
Pogrešal te bom!!!
David
Iskreno sožalje.
charles artaud
sožalje.
we’ll meet again… je pel johnny cash.
Denis Zupan
Iskreno sozalje tudi iz moje strani. Cas bo zacelil vse rane.
Jure/Olki
Vnuk vreden svojega deda!!!! Lepa izpoved, ki me je zelo ganila…
Lepo sta se imela in le to je pomembno…
Žiga iskreno sožalje…
Jošt Franko
Žiga, moje nadvse iskreno sožalje!
CyMaN
Prelepo napisano, se me je dotaknilo… Sožalje!
Pešo
Iskreno sožalje. Iskreno in lepo napisano. Verjamem, da ti je pisanje pomagalo pri premagovanju žalosti.
crt
Sožalje tudi iz moje strani.
Dušan Zidar
Moje sožalje Žiga.
Cicle
Tudi mene se je zelo dotakilo besedilo…tako lepo napisano a tako žalostno.Moje sožalje.
črna mačka
ganljivo besedilo in čudovite slike…iskrene sožalje.
k.
easyriderka
Lepo napisano. Me je pretreslo, ker sem lani izgubila babico,… in zdaj sem brez vseh starih staršev. Moje sožalje. Spomini ostajajo.
Kreg
Moje iskreno sožalje.
Z dedkom sta se imela res lepo.
Gregor
Preko fotografij si nam ga predstavil, zato je tudi meni sedaj veliko bolj hudo. Verjetno pa je bolečina neprimerljiva s tvojo. Tebi in vsem tvojim želim iskreno sožalje.
Tomi
Moje sožalje.
Mimogrede, slika na Lurd se mi zdi strašno zanimiva. In hkrati zelo polna simbolike za vse, ki poznamo tiste kraje. Klanec je namreč strm kot sam vrag.
Žiga Gričnik
V mojem imenu in v imenu moje družine bi se rad zahvalil vsem za izrečeno sožalje!
@Pešo: Res je. Sem človek, ki nekako lažje izlijem svoja čustva na papir kot pa jih povem
Cynical Child
🙁 Žigec res mi je hudo. Pa nič ni neprimerno, da si to napisal. Je zelo lepo in iskreno napisano. Hang in there!
Marko Gašparovič
Moje sožalje.
mankica
Dragi Žiga, vedno ko nam umre tisti, ki smo ga poznali je prisotna žalost. Ko nam umre nekdo, ki smo ga imeli radi, se podira svet. Nobena tolažba ni dovolj, a vedi, da s(m)o ljudje, ki ti bodo ob težkih trenutkih vedno stali ob strani. Težke besede. In spomini, ki ostanejo. Morda se nekoč nekje spet srečata…
Globoko sožalje z moje strani.
Žiga Gričnik
@Polona, Marko, Mankica: Hvala vsem trem za izrečeno sožalje
nika petek
iskreno sožalje.
…naj te lepi spomini na ata bodrijo!
Žiga Gričnik
Nika hvala!
RokoR
Še iz moje strani – iskreno sožalje. Že kar nekaj časa nisem obiskal tvojega bloga in kaj takšnega res nisem pričakoval. Pretresljiva novica … ob branju sem dobil solzne oči. Tebi in tvojim želim, da bi to obdobje prestali čim bolj v sožitju in medsebojni povezanosti. In verjemi – dedi se ima zagotovo lepo.
anka
Iskreno sožalje tebi in tvojim bližnjim.
Žiga Gričnik
Rok in Anka, tudi vama bi se rad iskreno zahvalil!
UrosG
Takšne objave me vedno odbijajo v smislu, da ne vem kaj sploh napisati v takšnih situacijah. Res lepo napisano in fotografije, ki bodo še dolgo ostale. Naj počiva v miru.
Žiga Gričnik
Uroš, hvala!
Borca
Žiga, šele danes sem videl tvojo objavo in nisem prej vedel za tvojo izgubo.
Žiga, iskrene sožalje.
Žiga Gričnik
Gregor hvala!