PRAŠKE RAZGLEDNICE

Oh, razglednice. Tako stare, pa tako zanimive. Če citiram Valvazorja in rečem: »Starše je, pravše je,« mislim, da je to pravi stavek za opis razglednic. Popeljejo nas v čas mladosti, v čas naših staršev, ali celo v čas naših prednikov, ko o nas še ni bilo ne duha ne sluha. Čeprav jo je že načel čas in je največkrat pokraspana, zmečkana, ali odrgnjena, je kljub svoji zunanjosti še vedno tako izpovedna. Pokaže nam čas, ki ga nismo poznali in v nas vzbudi žalostno strast, da vedno radi rečemo: » To so bili časi….!« Jah, preteklost. Vedno se te radi spominjamo in vedno rečemo včasih je bilo bolje. Verjetno je še moja generacija premlada za takšne nostalgične spomine, stari starši pa marsikdaj s solzami v očeh gledajo stare razglednice ali stare fotografije, ki jih še hranijo na svojem podstrešju. »Poglej, tule je včasih stala naša domačija. Tule je bila mesnica in tule je bila pivnica.« Danes pa je to le še spomin. Stare domačije ni več, mlajši rodovi so jo prodali, ali jo spremenili v mogočno vilo, mesnico je zamenjal hipermarket na obrobju mesta, le nekatere pivnice so se še obdržale. Pa tudi ne vse…
Stare razglednice in stare slike torej molče ležijo v že pozabljenih albumih, ali starih omarah ter hranijo zapis našega življenja. Del življenja, ki smo ga že morda pozabili…








9 thoughts on “PRAŠKE RAZGLEDNICE

  1. Odlično so postarane. Z občutkom. To mi je všeč in tudi slikce so super. Tole tehniko staranja bom tudi jaz z veseljem kdaj uporabila.


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*