SVET IZGUBLJENIH DUŠ
Hodim. Po vasi, mestu in svetu. Hodim. In mimo mene hodijo drugi. Vsi hitijo. Nihče se ne pozdravi. Hitijo. Eden mimo drugega. Ne opazijo, da na tleh pred njihovimi očmi leži klošar brez roke ali brez noge, brez hrane in pijače. Prosi. Prosi za boljše življenje. Ljudje tega ne vidijo. Hitijo mimo njega. Ne vidijo, da je tat čez cesto ukradel starki torbico in ne vidijo, da je avto povozil otroka. Nočejo videti ali res ne opazijo? Tega ne vem. Vem le, da hitijo naprej. Mudi se jim. Kam se jim tako mudi? Ne vem. Vem le, da hitijo. Drug mimo drugega brez pozdrava, brez topline in brez osebnosti. Hitijo… Še sami ne vedo kam. Vedo le, da morajo hiteti. Njihova telesa so le stroji, ki delajo tako kot želijo drugi. Duše ne morejo dohiteti takšnega tempa. Ostajajo zadaj. Za telesi. Ali pa so že omagale in so jih že zdavnaj izgubili. Tako se same sprehajajo po svetu. Same. Brez teles. Telesa pa hitijo naprej. Brez duš. Le telo, brez osebnosti, brez topline, sočutja in razmišljanja. Ve le, da mora hiteti. Hiteti dalje… Ni važno kam, le da gre naprej, pa če tudi za ceno osebnosti….
Miran
Se popolnoma strinjam z napisanim. Zadnja fotografija mi je fantastična! Imam v spominu, da sem jo že videl na eni razstavi v Cankarjevem domu!?
Denis Zupan
Hude, hude fotke. Bravo!
Matej B
Všeč mi je prikaz na fotografijah, vendar ne razumem kakšne duše si mislu? kdo je izgubljen?
Žiga Gričnik
@Miran: Hvala, ja fotografija je bila na razstavi v Cankarjevem domu v sklopu natečaja NG lansko leto
@Denis: Hvala!
@Matej: Mislil sem človeške duše. Samo poglej kako brezglavo hodijo ljudje po cesti, vsi nekaj zamišljeni, gledajo samo naravnost v svoj cilj… Malo kdo še ima resnično čas se ustaviti sredi ulice, ko sreča znanca, spregovoriti nekaj besed ali se zaplesti v kakšen daljši pogovor. Vsem se samo nekam mudi, odvisni smo od rokov, zahtev drugih, spet tisti, ki postavljajo nam zahteve in pogoje so odvisni od svojih nadrejenih… in krog je sklenjen. Približno veš sedaj kaj se mislil? Se strinjaš?
Pešo
Žiga, tole je eden boljših zapisov, ki sem jih prebral. Da ne govorim o fotkah, so namreč fantastične. Lepo si poudaril temne obrise človeških postav. Mi je zelo všeč.
Se popolnoma strinjam s tabo glede duš, ki se sprehajajo po cesti. Mislimo, da živimo v svobodnem svetu, v resnici pa smo čisti ujetniki. Verjetno v pravi svobodi sploh ne bi več znali živeti, ker bi imeli preveč časa in bi bilo to “narobe”.
Da ne bom zašel, rad bi samo še dejal, da mi vedno ko kaj takega preberem ali o tem razmišljam pride na misel besedna zveza, ki opisuje današnjega človeka, ki si ga ti tako lepo opisal. Pisal si namreč o “živih mrtvecih”.
Pa lep pozdrav
Žiga Gričnik
Pešo vidim, da si razumel bistvo! Res so živi mrtveci!
črna mačka
fotografije, ki govorijo svojo zgodbo. super!
mankica
duše. telesa. lutke na nevidnih nitkah, ki jih upravljajo neki nevidni upravljalci – le nemo in brez upiranja sledijo. veliki brat. brezizhodni svet, v katerem si le redko še vzamemo čas in se za trenutek ustavimo. ko človekova vsakdanjost postane rutina …
oh, kam sem zaplavala. no ja, ampak daleč od realnosti vendar nismo več 🙂