AKT – NEPRECENJLJIVOST ČLOVEŠTVA I
Golo telo je zagotovo nekaj najbolj neprecenljivga. Predstavlja lahko svobodo, neutesnjenost, umetnost, lahko pa izraža ranljivost, neokusnost in v nekaterih primerih tudi ponižanje. Seveda je od vsakega posameznika odvisno katere lastnosti so mu bližje in kako dojema goloto.
Večkrat preberem o idealih človeškega telesa. Ob raznih naslovih časopisnih člankov, kot npr: 10 korakov do popolnega telesa, Ustvarite si popolno telo…., se večkrat sprašujem, kaj sploh je idealno človeško telo? V zgodovini so ideal predstavljale obline na telesu, danes pa mora biti popolno telo suho, mišičasto in čim manj odvečnih oblin. Vendar so to res ideali ali je to le trend današnje družbe? Trend, ki se skozi zgodovino spreminja? Na to vprašanje si odgovorite sami, vendar dejstvo je nekaj – vsi ki so izven trenutnega trenda, ki ga družba zahteva, so lahko zaradi tega odrinjeni od ostalih “povprečnežev”, kar pa vpliva tudi na razmišljanje posameznika in ta posameznik začne stremeti k idelau – želi se torej pridružiti ostali skupini “povprečnežev”. Želi postati takšen, kakršen ideal od njega zahteva družba, pozablja pa, da je ravno ta njegova slabost, se pravi, da ne pripada idealu, njegova odlika, ki ga dela drugačnega in edinstvenega! Ne sramujmo se torej svojega telesa, tudi če ni “popolno”!
Pirc
Vau. Zopet odlično besedilo, kakor tudi odlične fotografije.
Anonymous
Odlicne fotografije!
Lep pozdrav Ž!
MojcaP
Anonymous
Uvodni tekst nič razen floskule…
Fotografije razen dveh, kjer model ne napenja svojih mišic nič posebnega.
Osvetlitev daleč od idealne, kar pa gre verjetno pripisati pomankanju opreme.
Pohvale le na račun vstopa v svet akt fotografije, ki ni niti malo enostaven.
Žiga Gričnik
Hvala Pircu in Mojci.
Zahvala tudi tebi anonimni za kritiko, vzeto na znanje. Mogoče samo replika na zadnji stavek – v svetu akt fotografije sem že nekaj časa, uspešno, vsaj kar se glede nagrad in pohval v okviru FIAP in PSA tiče, res pa je, da so to prvi studijski, kjer pa imam še ogromno rezerve. Pa brez skrbi, tudi to bomo dodelali 🙂
Gregor
Dobro uvodno razmišljanje na temo golega telesa. Fotografije so v splošnem dobre. Pri prvi mi je poza malce nerodna in ni dovolj očitna. Kar se tiče svetlobe bi se še dalo kaj narediti, v splošnem pa ti je dobro uspelo “kipariti” s svetlobo.
Damir
Meni je všeč tekst kot tudi fotke.
Žiga Gričnik
Hvala obema!
Anonymous
A ja, sem skoraj pozabil.
Nagrade so važne.
Nekaj mi pa še kar ni jasno.
Je fotkanje za nekatere bolj umetnost ali šport…
Anonymous
A na zdrav duh v zdravem telesu ste pa vsi pozabili? Raje fast food v bad shape body. Za svoje telo je treba skrbeti kot za svojo dušo. Oboje mora biti v formi, v pravi obliki.
Za kar pa skrbi (samo)disciplina in vadba duha in telesa kot celote.
To so vedeli že v Antiki.
To ni samo Hollywoodski trend kot nekateri zmotno mislijo.
Žiga Gričnik
Uh pa še kako se lahko ob fotografiranju zašvicaš! Pravi šport za izgubljanje kalorij! Sicer pa anonimni kdo si že ti? Rad bi namreč videl še tvoje fotografije.
Žiga Gričnik
Aja pa še to, ko že ravno omenjaš umetnost – kaj pa je zate umetnost v fotografiji?
Anonymous
A tudi tega ne veš, da kritiki ne fotkajo temveč ocenjujejo, komentirajo dela drugih.
Kritikova dela, umetnine so kritike drugih…
Kritika ni če ti frend reče ja super je – a ne?
Žiga Gričnik
1. Uveljavljeni kritiki se pod svoje kritike podpišejo s polnim in imenom in priimkom, saj tisti, ki res nekaj veljajo in imajo kaj znanja, se ne skrivajo za anonimnimi nicki.
2. Uveljavljeni kritiki imajo reference – ni vsak, ki že nekaj pokomentira že kar kritik
3. Kritike so konstruktivne – vsak zakaj ima svoj zato. Uveljavljeni in resni kritiki ne govorijo o fast foodu in podobnih stvareh
4. Na te fotograije sem dobil že prave kritike (konstruktivne, ki so mi dale kar nekaj novega znanja za nadaljne delo) in to od ljudi, ki imajo ogromno znanja in se lahka od njih marsikaj naučim. Kar pa za tvoje komentarje žal ne morem reči.
Cynical Child
žiga nehi se branit, ker nimaš prou. če ti nekdo pove resnico, ni treba, da je sam brez napake. vem, da je grozno, če te nekdo opluva – men je že to travmatično, da mi noben niti enga komentarja ne napiše, ko dam kej vn, kar mi je res všeč in sm res ponosna na to, v odgovor dobim pa tišino. jebi ga – nesprejetost je včasih prekletstvo ustvarjalcev. da ne bom z besedo umetnik koga razburla. z besedo umetnik nej se kdo drug ubada, da smo blogerji, fotografi, pisatelji ustvarjalci je pa dejstvo. taki ali drugačni, boljši ali slabši, razumljeni ali nerazumljeni. kakorkoli že – ob vsem povedanem, bi rekla, da maš na svojem blogu in tudi sicer dovolj pohval z vseh strani, da lahko tudi kako kritiko sprejmeš. pa ne zatekaj se k sklicevanju na to, da bi morala biti konstruktivna. če neki ni u redu, pač ni uredu. če ti nekdo to pove, je že to zadost konstruktivno. in teli akti tuki, res niso v redu. ja, tud jz nism priznan kritik, ampak sm samo little old Polona, ampak jz ti povem – niso u redu. kolasto zgleda vse skup, nobene duše nima v seb in predvsem se človek vpraša – zakaj si jih sploh naredu? samo zato, ker “mora” vsak fotograf tud akte fotkat, al si kakršnokoli drugo pristno potrebo po tem začutu?
Žiga Gričnik
O Polona pozdravljena! 🙂
Poglej nič se ne branim – še enkrat si preberi moj prvi odgovor: “Zahvala tudi tebi anonimni za kritiko, vzeto na znanje”
Naslednji njegovi komentarji se pa niso nanašali na fotografije v tej objavi. Samo njegov zadnji komentar, ko govori o kritikih pa, vsaj jaz, razumem kot da govori o tem, da je on kritik, ki ocenjuje, komentira in pove tudi na način, kot da gre za kritika, ki ima za sabo že nekaj izkušenj. Če sem narobe razumel me prosim popravi. Na podlagi tega sem tudi napisal moj zadnji odgovor.
Se pa strinjam z njegovim zadnjim stavkom.
Pa pustiva sedaj anonimnega pri miru.
Ja res je mogoče grozno ko te nekdo opljuva. Vendar samo za trenutek in če potem vzameš njegovo kritiko na znanje in jo malo preučiš potem vidiš ali je imel prav ali ne in samo od tebe je odvisno koliko boš lahko iz tega “potegnil ven” in se kaj novega naučil.
Glede konstruktivnosti – tukaj pa se ne strinjam. Veš, ravno na tej točki pa se dobra kritika loči od slabe. Vsak lahko reče da je nekaj dobro in vsak lahko reče, da je nekaj slabo, težje pa je to tudi utemeljiti. In dober kritik zna povedat kaj ga moti oz. kaj mu je všeč. Tudi vsaka sodba ima poleg izreka še obrazložitev, ki je najdaljši sestavni del sodbe a ne? 🙂
Torej če naredim en epilog – dober kritik je torej lahko vsak, ki se poglobi v zadevo in zna svoje argumente utemeljiti oz. podati še kaj drugega kot dobro in slabo.
Sicer pa je to tema, katero lahko vlečemo v nedogled in jih ne bomo prišli do dna 🙂
Little old Polona: Tudi tvojo kritiko z veseljem sprejmem in tudi tebi bom, kot sem že v začetku rekel anonimnemu, vzeto na znanje.
Anonymous
Žal mi je, če kritiko razumeš kot pljuvanje. Vidi se da si navajen samo na pohvale in nagrade.
Prav imaš. Nisem pokllicni kritik in za svoje delo za razliko od tebe nisem dobil nikakršnega priznanja, ne pohvale. Tudi ne pričakujem. Kakor ti, tudi sam nimam šole za kritika, fotografa… Lahko ti rečem samo to da dvevno sledin par desetim tujim internet stranem namenjenim fotografom. Tako da dnevno preberem in vidim ogromno kvalitetnih stvari.
Priznam tudi to da moja kritika ni bila neko remek delo – tudi ni bilo namenjeno. Vidim pa da si jo kljub temu vzel zelo k srcu. Še ena potrditev o samovšečnosti nekaterih fotografov. Sicer pa ali je vsak ki v rokah drži škarje že frizer?
Anonymous
Kako prav imaš Cinycal Child. Dokler ne vidiš, ne občutiš in ne spoznaš, kako drugačen je ženski pogled na svet, na duhovnost, na estetiko… Ob pogledu nanje je kakor da so fotografije meso postale… tako zasanjano resnične so… enostavno premaknejo nekaj posameznikovem zavedanju.
Še veliko zadovoljstva pri ustvarjanju ti želim.
Žiga Gričnik
@anonimni: Kritiko ne razumem kot opljuvanje, to besedo sem pobral od Polone, ki je prva uporabila ta izraz, zato prosim bodimo precizni in ne obračaj mojih besed v napačno smer.
Ker se je ta debata razvila v osebni nivo in nima nobene veze s fotografijami objavljenimi v tem postu, bom počasi zaključil tole korespondenco. Za epilog bom rekel le še to – anonimni ne ocenjuj ljudi, če jih ne poznaš. Ne poznaš me osebno (vsaj sklepam, ker se pač ne predstaviš in ne vem s kom komuniciram) in tudi ne veš kako poteka moje delo. Dokler poteka na fotografski ravni je vse ok, ko pa začneš s pikanjem na osebni ravni pa verjemi, da ne bom tiho. Vse ostalo pa sem že povedal, zato se ne želim ponavljati.
Je pa debata še vedno odprta v okviru fotografij.