DAN BORCEV

27. april – Dan upora proti okupatorju. Dan borcev. Borcev.

27. april 2014 – Dan, ko sedim na klopci pred hišo. Sedim v umazanih čevljih, umazani trenirki in umazani ter prepoteni kratki majici. Delavske rokavice imam poleg sebe na klopci. Veš, podoben sem ti. Tako kot tebi, je tudi meni mama prinesla za pit. Vendar ne pijem špricarja temveč navadno vodo. In prav tako kot tebi, mi je všeč občutek, ko se utrujen in prepoten usedem na klopco ter se prepustim redkim sončnim žarkom, ki iz zahoda svetijo skozi gozd. Že drugo leto zapored imamo smolo z vremenom. Lansko leto je bilo hladno in zima se nikakor ni hotela posloviti, letos pa je april izkazal svoj sloves muhastega vremena. Sonce, dež, sonce, dež, … In trava raste kot hudič. Letos sem že oba hriba pokosil čisto sam in pred prvomajskimi prazniki me čaka še ena košnja, drugače bo trava prevelika. Po štirih urah laksarce imaš počasi dovolj, verjemi. Pa kaj ti bom govoril, saj si ga na roke sam večkrat pokosil, kot pa sem se sam sprehodil po njem. Se še spominjaš, kako sem ti v poletnih mesecih pomagal? Vsak dan po malo, saj nismo imeli dovolj prostora, da bi sušili vse na enkrat. Počakala sva, da je sonce šlo dovolj nizko in je hrib prekrila senca, nato pa sva se vsak s svojo koso zapodila v visoko travo. Veš, še vedno se rad spominjam tistih trenutkov. Najina jezika sta rezala besede, kot sta kosi rezali travo. Ves čas sva se pogovarjala. Saj se še spominjaš, a ne?

Ah, ja … Marsikaj se je spremenilo. Tudi klopca na kateri sedim. Tista stara, lesena je skoraj čisto razpadla. Ampak zdržala je vsaj 30 let, veš? Nato pa je začela pokati na vseh koncih in smo z Vesno in očetom naredili novo. Kovinske noge, ostalo pa je leseno. Lepo smo jo zbrusili in na vogalih tudi zaobili ter prebarvali. Rumene barve je in lepo se poda k hiši. Tudi na tej je barva že zbledela in čas je, da jo obnovim.

Morda te bo užalostilo, vendar ti moram povedati, da tudi trte ni več. Z očetom nimava časa, da bi jo obdelovala tako skrbno, kot si jo znal ti, pa tudi ne takšnega znanja. Ohranili pa smo sadna drevesa. V jeseni sva z Vesno pobrala vsa jabolka in jih zložila v klet. Celo zimo smo jih jedli, mami pa je pekla jabolčne pite. Dobre so bile. In popolnoma neškropljene. Tudi sliv smo imeli ogromno. Tideja je naredila slivove cmoke, jaz pa sem jih nekaj posušil. Vidiš, učimo se še, kar si ti znal od otroštva.

Tudi vrt ni več isti, kot nekoč. Saj veš, da je šef vrta mama, ki vsako pomoč pri urejanju odklanja. Tudi letos ga je pri svojih 86 letih v celoti sama obdelala in še vedno ima vso kontrolo pri pobiranju povrtnin. Tisti mali vrt za hišo, pa že dve leti obdelujeva z Vesno. Rabila sva nekaj pomoči mame, vendar letos nama gre že prav dobro in se že tudi sama dobro znajdeva. Veš, vesel sem, da rada pride v Griže in mi pomaga pri opravilih.

Tisti vrt ob cesti pa je letos ostal nedotaknjen. Ne, nič ni narobe, ravno nasprotno. O tem še ne morem govoriti na glas, vendar verjemi, da boš vesel te novice. Tisto, kar se bo zgodilo, mislim, da si si tudi sam v sebi vedno želel. Vendar boš še moral malo potrpeti. Čisto malo, obljubim!

Počasi bom moral iti naprej, veš. Hladen veter mi piha po hrbtu in ne bi se rad prehladil. Se še ti bom oglasil, obljubim. In ne samo na današnji dan. Na dan, ko si nas pred šestimi leti tako hitro zapustil. Vem, da že veš, da sem vsaj v pravnem smislu odgovoren za zemljo, ki ti je nekoč pripadala. Naj te ne skrbi. Obljubim ti, da bom do nje in mame tako skrben kot si bil ti sam. Obljubim. In vem, da mi verjameš …

zakonca

 

4 thoughts on “DAN BORCEV


Dodaj odgovor za Blanka Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*