S toplo roko me božaš po bradi in nežno vlečeš kocine. Dotiki postajajo nežnejši, moč ti pojenja. Živahnost izginja iz tvojega telesa, postajaš umirjen. Goltanje postaja enakomirnejše in samo še nekaj požirkov ti je ostalo. Oči si že zaprl. Še zadnji požirek. Odstavim flaško in jo odložim na kavč. Nekajkrat še pocuzaš v prazno in že te ni več. Zaspal si. Nisva podrla kupčka, ampak to ta trenutek ni pomembno. Ne želim te buditi. Ležiš v mojem naročju, tvoje telo se je popolnoma sprostilo. Gledam te. Za trenutek pomislim, da bi te fotografiral. Ampak ne. Moral bi se premakniti in zmotil bi naju zvok zaklopa. Raje si bom za vedno zapolnil ta trenutek. Nanj bi se rad spominjal do konca življenja. Trenutek, ko se stiskaš v mojem naročju. Ob prsih me greje tvoje toplo telo in v srcu čutim tvojo toplino. Ta občutek. Občutek zaupanja. Občutek varnosti. Popolnoma si prepuščen moji volji, s tabo bi lahko naredil karkoli, vendar veš, da mi lahko zaupaš. Veš, da si pri meni varen in veš, da bom zate vedno naredil vse, da te bom zaščitil. Upam, da boš to znal občutiti tudi skozi leta odraščanja. In upam, da ti bom vedno znal dati ta občutek, čeprav vem, da ne bo vedno lahko. Še mnogokrat v življenju se bova sprla. Ampak kljub vsemu upam, da boš vedno vedel, da ti bom ne glede na vse, vedno stal ob strani. Vedno ti bom po svojih zmožnostih nudil pomoč, ko jo boš potreboval. Vedno. In zate bom vedno storil vse. Poljubim te na čelo. Popolnoma si negiben, občutim le rahel premik telesa ob tvojem dihanju. Ne rad, vendar moram te odnesti v posteljo. Ob dvigu s kavča se rahlo predramiš. Položim te v posteljico in pokrijem z odejico, ki jo imaš tako rad. Pritegneš si jo k bradi. V usta ti dam dudo in zopet se popolnoma umiriš. Obrnem te na bok, popravim odeijo in poljubim na lice. Lahko noč …