Nikon D3, objektivi 24-70 mm, 80-200 mm, 85 mm, bliskavica SB800, paket rezervnih baterij za bliskavico, ena rezervna baterija za aparat in nekaj spominskih kartic. Vse v enem fotografskem nahrbtniku. Tehtal nisem, zagotovo pa je krepko čez 10 kg. Vse je spakirano in pripravljeno za 14 dnevno potovanje.

Nekako tako je še pred leti izgledala moja oprema, ki sem jo nesel na katero izmed svojih potovanj, čeprav sem vedel, da se bo na vsakem potovanju ponovila ista zgodba – 90% sem uporabljal aparat v kombinaciji z objektivom 24-70 mm, ostalih 10% pa 85 mm. Objektiv 80-200 mm sem na svojih potovanjih uporabil manjkrat, kot imam prstov na eni roki, prav tako bliskavico. Ampak vedno sem moral potovati s takšno količino opreme. Za vsak slučaj. Kaj pa če bom potreboval in ne bom imel? Ko se danes uzrem na celotno takratno situacijo, lahko rečem, da mi je nošenje 10 kg in več težkega fotografskega »rukzaka« predstavljalo varnost, saj bi v situaciji »kaj pa če« lahko vedno menjal objektiv in situacija bi bila rešena, jaz pa bi bil »na varnem«. Vsa oprema je imela tudi psihološki učinek, ki mi je dala občutek »resnega« fotografa. Ta isti občutek pa so mi dajale tudi nastavitve, ki sem jih uporabljal na svojem aparatu – vedno na funkciji manualnih nastavitev, od avtomatike sem uporabljal le avtomatsko ostrenje.

Od starejših sem večkrat slišal, da z leti pride tudi modrost. Ne upam si trditi, da je ravno modrost botrovala k zmanjšanju kilogramov v moji fotografski torbi, temveč vidim razlog v tem, da sem se preprosto naveličal prenašati naokoli toliko krame. Na zadnjem potovanju je tako v moji torbi bil samo aparat z enim objektivom. Priznati moram, da sem v ta ukrep bil prisiljen zaradi načina potovanja, mi je pa omejitev teže dala nova spoznanja. Izkazalo se je, da več kot aparata z enim objektivom niti nisem potreboval. V danih situacijah sem se torej moral znajti z opremo, ki sem jo imel na voljo. Začel pa sem tudi izkoriščati avtomatiko na aparatu in si nastavil na prioriteto zaslonke, prav tako sem na avtomatiko nastavil ISO. Po svojih potrebah tako reguliram samo zaslonko, vse ostalo naredi aparat. Luksuz.

Drugi razlog za zmanjšanje fotografske opreme pa je tudi v zmanjšanju števila potovanj v zadnjih nekaj letih. Posledično se je povečalo število posnetkov v domačem okolju, kjer mi je bila teža fotografske opreme v breme. Vse prevečkrat sem aparat puščal doma, vrzel pa sem zapolnjeval s svojim telefonom. Seveda se je največ zanimivih situacij zgodilo ravno v času, ko je moj aparat ostal doma, ko sem ga imel pa s seboj, pa se ni dogajalo nič zanimivega. Mobilni telefoni sicer vsak dan bolje nadomeščajo digitalne fotoaparate, še vedno pa jih ne morejo popolnoma nadomestiti. Veliko zanimivih trenutkov, ki sem jih posnel na telefon, tako nisem mogel uporabiti za resne namene – velikost in kvaliteta fotografije je še vedno preslaba, da bi lahko naredil razstavno fotografijo večjega formata, pri obdelavi pa ne dopušča toliko dinamičnega razpona kot fotografija (zrcalnega) digitalnega aparata. In ker je najboljši aparat tisti, ki ga imaš vedno s seboj, sem začel iskati kompromis. Najti aparat, ki bi ga imel vedno s seboj, hkrati pa ne bi rabil nositi s seboj nekaj kg težke torbe. Po razgovorih in nasvetu prijateljev, sem si zato pred nekaj meseci kupil brezzrcalni aparat Fuji x-e2 v kombinaciji s fiksnim objektivom 27 mm f/2.8, ki se zaradi svoje majhnosti promovira kot »pancake« objektiv. V tem zapisu nimam namena govoriti o tehničnih lastnostih omenjenega aparata ali hvaliti kvalitete omenjene znamke. Na trgu boste namreč našli še kakšen aparat drugega proizvajalca s podobnimi karakteristikami, zato izbiro prepuščam vam.

Fuji-ja sem kupil ravno v času svojega poletnega dopusta in sem ga preizkušal na dopoldanskih ali večernih sprehodih po letoviškem mestu. Priznam, občutki so bili kar malo zastrašujoči. Z aparatom v rokah sem se počutil kot turist, ki na svoj dopust vzame »trotlziher« aparat, škloca, da bo lahko potem doma tašči pokazal fotografije, bolj kot motivi pa ga zanima pivo v prvi kantini. Moral sem se soočiti z občutkom, da s tem aparatom preprosto nisem več »fotograf«. Ponos ranjen. Gremo dalje. Težave imam tudi z ostrenjem, dinamični razpon je drugačen, prav tako se moram navadit na nekoliko drugačno zajemanje svetlobe … Ampak po nekaj dneh uporabe, se privadim tudi na to. Ko sem se tako nekega dne sprehajal po mestu, sem v ozki ulici opazil kuharja in natakarico, ki sta bila ravno pri svoji malici in sta sedela na pragu vrat, ki so z zunanje strani vodile v kuhinjo gostišča. Pristopim do njiju in ju želim fotografirat. Začneta se smejati, vendar mi posnetka vseeno ne dovolita ustvariti. Kljub prijetnemu pogovoru, odidem z dolgim nosom. Kdaj me je že kdo nazadnje zavrnil? Če bi imel svoj dslr aparat bi mi zagotovo pustila, si rečem sam pri sebi, čeprav morda v sebi vem, da bi bil odziv isti. Ampak ker je nekomu potrebno pripisati krivdo, sem jo pač aparatu, ker to pa že ni profesionalni aparat in ga že imajo vsi turisti.

Po vrnitvi z dopusta sem si pri Kitajcih kupil novo torbo za vsakdanjo rabo in neoprensko vrečko v katero lahko pospravim svoj aparat in ga vsaj malo zaščitim pred udarci. Torba je ravno prav velika, da vanjo spravim neoprensko vrečko z aparatom in ostane dovolj prostora še za telefon, denarnico in druge osebne predmete. Aparat je torej vedno z menoj in pripravljen za uporabo. Po nekaj mesečni uporabi lahko povem, da danes s Fujiem naredim večino svojih uličnih fotografij, vse več pa ga uporabljam tudi v druge namene. Navadil sem se rokovati z manjšim aparatom, občutek »turističnega« fotografa je izginil, po pravici povedano se sedaj počutim še bolje. Nimam več občutka prisile po ustvarjanju »oh in sploh« fotografije, temveč je fotografiranje postalo bolj sproščeno, kar mislim, da se občuti tudi na fotografijah. Da ni vse v velikosti, temveč v tehniki, se je izkazalo tudi v majhnosti aparata, s katerim se lahko bolj prikrito približam osebi na ulici in ne delujem kot fotoreporter za časopis. Povedati moram, da je primer s kuharjem in natakarico bil osamljen in se večina ravno tako, ali še raje, nastavi fotografskemu objektivu. Način fotografiranja se je nekoliko spremenil, saj moram določene situacije zaradi malenkost počasnejšega ostrenja predvidet že v naprej, kar pa me prisili v večje razmišljanje in predvidevanje. V zadnjem času pa se preizkušam tudi v ročnem ostrenju, ki je lahko ob pravi tehniki bistveno hitrejše od avtomatskega ostrenja.

So pa brezzrcalniki, po mojem mnenju nehote, naredili tudi drugo revolucijo, če se lahko tako izrazim. Ne le, da uporabnik z manjšo opremo sedaj dobi že spodobno kvaliteto fotografij, temveč so pripeljali tudi do klasifikacije fotografov. Na trgu se je v zadnjem času pojavilo ogromno aparatov, ki niso več tako splošno usmerjeni, kot so zrcalno refleksni, temveč povsem namenski: za ulične fotografe, poročne, modne, … Kot kaže se bo trend klasifikacije fotografov še nadaljeval, kar je po mojem mnenju dobro. Fotografi bomo tako pred nakupom aparata morali bolj poznati svoje usmeritve, kot pa brezglavo šklocali vsepovprek.

K objavi pa prilagam tudi fotografijo, ki me je spomnila na mojo fotografsko evolucijo in spodbudila k temu razmišljanju.