TO JE TISTI DAN
Dan, ko na prazničen dan vstaneš ob uri delavnega dne. Dan, ko si pripraviš tekaško opremo, zavreš vodo in se odpraviš na jutranjo potrebo. Dan, ko med prebiranjem jutranjih novic izveš, da bo, po izstopu NSi iz koalicijskih pogajanj, Cerar le lahko sestavil koalicijo z ZaAB in ko izveš, da so trije tvoji bivši profesorji kandidirali za sodnika na ESČP, in da je na Jadranu v 150 letih zaradi ugriza morskega psa umrlo 11 kopalcev, med njimi tudi ena Slovenka. To je dan, ko se zaveš, da si vse te novice prebral že dan prej in da se dejansko ni zgodilo nič novega. In tudi če bi se, je to dan, ko bi se požvižgal na vse. To je dan, ko iz branja novic preideš na gledanje fotografij in ob fotografiji gozda zavonjaš njegov vonj in njegovo spokojnost. To je dan, ko si namesto pripravljene tekaške opreme, nadaneš planinsko in se odpraviš tja, kjer v tem letu še nisi bil, od zadnjega pohoda pa je minilo že skoraj 10 mesecev. To je dan, ko se med vožnjo polniš z energijo zig zig zag in to je dan, ko se sprašuješ, koliko avtomobilov bo že parkiranih na parkirišču. To je dan, ko je na tvoje presenečenje parkiran le en avto in se že sprašuješ, ali je morda po novem prepovedano parkiranje na tem mestu, da še ni nikogar. To je dan, ko pred štartom vklopiš ročno uro, čeprav ti je vseeno v kolikšnem času boš prišel na vrh. To je dan, ko že po nekaj korakih spoznaš, da si se pravilno odločil in odšel na pot, katero si pred letom in pol v enem letu prehodil večkrat, kot pa gre povprečen slovenski kristjan v svojem življenju v cerkev. To je dan, ko stopaš po poti, po kateri si včasih hodil v soncu, dežju, megli, snegu, v jutranjih urah, polni luni in mlaju. To je dan, ko ponovno uživaš in to je dan, ko že veš, da boš ob vrnitvi domov te užitke delil na blogu. To je dan, ko na poti prehitiš le enega planinca in pozdraviš tri, ki se že vračajo. To je dan, ko si čez nekaj metrov sam v gozdu, ko vonjaš jesen, čeprav smo sredi avgusta. To je dan, ko pri vzenjanju začutiš svoje gluteuse, ki te bolijo še od treninga nog pred tremi dnevi. To je dan, ko se polniš z energijo gozda, na katero si že pozabil in to je dan, ko veš, da se boš zagotovo pogosteje vrnil. To je dan, ko se spomniš vsakega drevesa, vsakega kamna in to je dan, ko se tik pod vrhom zapleteš v skali, v kateri si nekoč poznal že vsak oprijemek in si natančno vedel, kam moraš stopiti. To je dan, ko na vrhu pocingljaš z zvoncem in upaš, da se ti želja uresniči. To je dan, ko te namesto sonca pričakajo oblaki z meglo in to je dan, ko s telefonom posnameš fotografijo, ki ti pomeni več, kot da bi se mučil s svojim nikonom. To je dan, ko ti ni žal, da v oblačnem in hladnem vremenu stojiš na vrhu in podaljšanega vikenda nisi izkoristil na morju. To je dan, ko bi kar obstal na vrhu, vendar te hladen veter prežene naprej. To je dan, ko se ustaviš in namesto, da bi na uri pritisnil opcijski gumb, ustaviš štoparico. In to je dan, ko ti je za ta pripetljaj popolnoma vseeno. To je dan, ko te kar žene proti Tolstemu vrhu in po ravninskem delu tečeš ter ugotoviš, da si tako izpilil tehniko, da lahko tečeš po sprednjem delu stopala tudi v treking čevljih. To je dan, ko se iz Tolstega vrha spuščaš še na Celjsko in imaš pri tem v trenutku vse mokro v čevlju. To je dan, ko ti je vseeno, če se tvoji koraki slišijo kot hoja Čeha po plaži, po kateri se spehaja z mokrimi vodnimi sandali. To je dan, ko pri vračanju v dolino že srečuješ kvazi planince, ki se po celjski promenadi podajajo tja, kamor ne spadajo. To je dan, ko se zaveš, da ljudje še vedno ne poznajo planinskega bontona in še vedno je znajo odzdravljati, kaj šele pozdravljati. To je dan, ko si vesel, da si se odpravil tako zgodaj, da si lahko gozd delil le z živalmi. In to je tisti dan, za katerega upaš, da se bo kmalu ponovil.