SAMI. PA TUDI OSAMLJENI?
Usedem se pred lokal sredi trga. Sam. Nikogar si ta trenutek ne želim imeti ob sebi. Želim biti sam. Naročim si pijačo in opazujem ljudi, ki hodijo po ulici. Nekateri so v paru, skupini, drugi se sprehajajo sami. Sami. Pa so tudi osamljeni? Ne vem. Poskušam se vživeti v njihovo dušo, opazujem njihovo mimiko obraza ter poskušam razbrati vsaj delček njihove osebnosti. Moški srednjih let, sivih las, v črni obleki gre samozavestno mimo mene. Ravna drža in dvignjena glava mi dajeta občutek njegovega obvladovanja situacije v kateri se nahaja. Opazuje ljudi in v nespremenjenem tempu nadaljuje svojo pot. Sam, vendar ne zdi se mi osamljen. Na drugi strani trga pa prihaja gospodična, pripisal bi ji malo čez 20 let. Oblečena je po zadnji pariški modi, nosi torbico in očala. Hodi hitro. S sklonjeno glavo prehodi trg. Moški se obračajo za njo, ona pa nikogar ne pogleda. Kot da se jih boji. Hodi dalje. Gre za ovinek in ne vidim je več. Osamljena? Težko bi rekel, vendar sreče iz njenega obraza nisem mogel razbrati. Želim spiti malo svoje pijače, ki jo imam na mizi, vendar me zmoti hrušč skupine deklet, ki gredo po trgu. Skupina petih mlajših deklet s šolskimi torbami, ki se verjetno odpravljajo proti domu. Smejijo se in pogovarjajo, da se jih sliši po celem trgu. Vendar ne vse. V oči mi pade deklica, ki se ne smeji šalam, ki jih pravijo njene prijateljice. Sledi jim s sklonjeno glavo, včasih jo za trenutek dvigne, samo toliko, da se orientira in gre naprej. Ni sama, vendar se mi zazdi, da je osamljena… Počasi spijem svojo pijačo in se odpravim proti svojemu domu. Grem skozi trg, na katerem sem prej opazoval ljudi. Grem sam, vendar ne osamljen…
Tako kot je človek lahko sam v svojem življenju, tako so tudi drevesa lahko sama. Rastejo nekje za sebe, daleč od skupine ostalih dreves. Pa vendar je za njih lažje. Oni so lahko samo sami. Nikoli pa osamljeni…
stane c.
Lepe. Zadnja mi je najboljša.
Nejc Švent
kul, super. tako fotke kot besedilo. samo kljub vsemu mi ne greta glih skupej tema besedila – sedenje v kafiču, opazovanje ljudi – in tema fotk – drevesa v snegu. Čisto “družboslovno” besedilo in nato naravoslovne fotke. Fajn bi ble fotke ljudi, got my point?
LpN
Žiga Gričnik
Švent me veseli, da je tudi tebe to zmotilo:) Me je že punca vprašala kaj ima to skupnega. Ker rad kaj zakompliciram sem ji odgovoril takole: Tako kot ljudje so tudi v naravi lahko drevesa sama- fotografi jim rečemo “osamelci”, ne vem če je to sedaj ravno pravi slo izraz. In želel sem prikazati razliko kako je biti sam in osamljen. Ljudje smo lahko osamljeni, ker imamo dušo. Veliko je ljudi, ki so v svojem življenju sami – lahko so se tako odločili, ne najdejo prave družbe, ali so jim že njegovi bljižnji preminuli. Slej kot prej naletijo na oviro, ko se kdaj pa kdaj počutijo osamljene. Razlogi so različni, vendar si tudi ti že verjetno kdaj bil v takšni situaciji. Pri drevesih pa to ni pomembno koliko časa so sami. Rastejo lahko sami, dokler jih kdo ne odstrani, pri tem pa ne čutijo nobene praznine, samote. Ravno zato sem napisal tudi zadnji stavek.
So pa fotografije izbrane, da so na sliki sami osamelci.
Res je, lahko bi izbral tudi ljudi na fotografijah, ampak sem raje mal bolj zakompliciral vse skupaj… 🙂
@stane: tudi meni je zadnja najboljša
Gregor Harih
Minimalistične in dobre.
helena/knoflca
perfektne fotke!! druga mi je najljubša…
pa tudi glede teksta včasih podobno razmišljam. v kolikor sta si besedi “sam” in “osamljen” podobni…sta si dejanski občutji pravzaprav popolnoma drugačni, če ne skorajda že nasprotni.
Žiga Gričnik
Jap pa še res je! Hvala obema!
pirc
Sem brez besed v pozitivnem smislu!
Dan
Lepo napisano, dobre fotke.
polona
hej:) no, da vidim, če znam uspešno komentar dodat tuki… Ej Žiga, srčkano:) Ko te vidim na predavanjih, ne bi nikoli pomislila, da takole blogaš v svojem prostem času, he he… No, še dobro, da si nam pošiljaj nekaj na mailing listo, da sem odkrila tale tvoj blog, ker je prav prijetno branje, pa še lepe fotke za zraven. No lepo se mej, pa se vidimo v plavem bunkerju:P
RokoR
edn najboljših textov na blogih kar sem jih kdaj bral…
Fotke pa tudi 1A!
Žiga Gričnik
Uh, hvala vsem!:) Sem vesel, da je še komu všeč moje pisanje!:)